Starorimski pravnik in filozof Ciceron se je že pred več kot dva tisoč leti zavedal, da človek v starosti lahko najde posebno zadovoljstvo v spominih na dobro preživeto življenje.Zapisal je: »Conscientia bene actae vitae multorumque bene factorum recordatio iucundissima est.«»Zavest o dobro preživetem življenju in spomin na številna dobra dejanja sta vir največjega zadovoljstva.«

V mladosti razmišljamo predvsem o tem, kaj bomo v življenju še dosegli. V starosti pa vse pogosteje razmišljamo o tem, kaj smo ustvarili, komu smo pomagali in kaj smo s svojim delom prispevali k življenju drugih.

Pri tem ni najpomembnejše, koliko priznanj smo prejeli, temveč ali smo zadovoljni s tem, kar smo storili.Kljub temu pa skrbno hranimo in na družbenem omrežju objavljamo vsa možna priznanja, kot da to ima posebno vrednost.Dobra dejanja ne izgubijo vrednosti, četudi jih drugi pozabijo. Ostajajo del naše življenjske zgodovine in naše vesti.

Morda je prav v tem ena najlepših posebnosti starosti: da lahko človek ponovno doživlja veselje ob dobrem, ki ga je nekoč storil.

Starost ni samo čas, ko se spominjamo dobrih dejanj, temveč tudi čas, ko lahko z izkušnjami, znanjem in modrostjo še naprej delamo dobro. Spomini starejšemu dajejo zadovoljstvo, možnost nadaljnjega ustvarjanja pa smisel.

Osebno pa ne vemo, ali je za zadovoljno starost pomembnejša zavest o tem, da smo v življenju storili veliko dobrega, ali občutek, da smo še danes potrebni in koristni drugim? Ni pa sporno, da nam spominska zavest o dobrem, ki smo ga opravili v življenju daje notranji mir, zavest, da smo še lahko koristni drugim pa nam daje voljo za življenje… Zato smo starejši hvaležni, če družbeno okolje na to našo potrebo ne pozablja…

Umetna inteligenca bo nedvomno pomembno spremenila pravniški poklic. Prepričan sem, da bo pravnikom postopoma prevzela velik del sedanjega rutinskega dela, zlasti pri pripravi pravnih aktov, analizi predpisov, preučevanju sodne prakse in razlagi pravnih norm. Delo, ki danes zahteva veliko časa in strokovnega znanja, bo mogoče opraviti hitreje, natančneje in dostopneje.

Verjetno bo pravo postajalo bolj enotno, njegova razlaga pa bolj standardizirana. Vse pomembnejšo vlogo bodo imeli standardi ravnanja, ki bodo dopolnjevali tradicionalne pravne norme. Upati je, da bo pravo s tem postalo tudi razumnejše, preglednejše in bližje ljudem.

Toda ob tem se postavlja pomembnejše vprašanje: kakšna bo prihodnja vloga pravnika, če bo umetna inteligenca sposobna opravljati velik del njegovega današnjega strokovnega dela?

Menim, da se bo težišče pravniškega poklica postopoma premikalo od poznavanja in razlage predpisov k razumevanju človeka in njegovih odnosov z drugimi ljudmi ter družbo. Pravnik prihodnosti bo verjetno vse manj zgolj razlagalec pravnih norm in vse bolj svetovalec pri reševanju zapletenih življenjskih, družbenih in moralnih vprašanj.

Morda bo pravnik prihodnosti bolj filozof kot pravnik v današnjem pomenu besede.

Zelo blizu mi je zamisel o novem tipu pravnika, ki bi ga lahko poimenovali pravnik enciklopedist. V njem bi se združevale tri zgodovinske podobe človeka, ki je znal pomagati drugim: grški filozof s svojo modrostjo in sposobnostjo kritičnega razmišljanja, rimski pretor s svojim občutkom za pravičnost in praktično reševanje sporov ter duhovnik s svojo sposobnostjo razumevanja človekovih stisk, sočutja in moralne odgovornosti.

Seveda ne gre za dobesedno združevanje teh treh poklicev, temveč za povezovanje njihovih temeljnih vrednot in načinov razmišljanja. Pravnik prihodnosti naj bi bil človek širokega znanja, življenjske modrosti in razumevanja medčloveških odnosov.

Pri tem se pojavlja zanimiv paradoks. Bolj ko bo umetna inteligenca sposobna prevzemati intelektualno zahtevna pravna opravila, pomembnejše bodo postajale tiste človekove lastnosti, ki jih tehnologija ne more v celoti nadomestiti.

Med njimi ima posebno mesto empatija.

Umetna inteligenca lahko analizira človekove težave, prepoznava čustvene okoliščine in predlaga razumne rešitve. Ne more pa v človeškem pomenu doživljati stiske drugega človeka, nositi osebne moralne odgovornosti ali na podlagi lastnih življenjskih izkušenj presojati, kaj je v konkretnem primeru pravično in človeško sprejemljivo.

Pravo namreč ni samo sistem predpisov, temveč tudi način urejanja odnosov med ljudmi. Ti odnosi bodo v prihodnosti verjetno še bolj zapleteni, zlasti zaradi tehnološkega razvoja, sprememb družbenih vrednot in novih oblik človekovega sobivanja.

Zato menim, da umetna inteligenca ne pomeni konca pravniškega poklica, temveč lahko omogoči njegovo vsebinsko prenovo.

Pravnik se bo morda po stoletjih vse večje specializacije ponovno približal antičnemu idealu vsestransko izobraženega človeka, ki ne pozna samo pravil, temveč razume tudi njihov namen in posledice za posameznika.

Pravnik prihodnosti ne bo predvsem tisti, ki najbolje pozna pravo, temveč tisti, ki ob pomoči umetne inteligence najbolje razume človeka in zna pravo uporabiti v službi njegovega dostojanstva.

Morda bo prav v tem največji prispevek umetne inteligence k razvoju pravniškega poklica: da bo pravnika razbremenila rutinskega dela in mu omogočila vrnitev k njegovemu prvotnemu poslanstvu – iskanju pravičnosti v odnosih med ljudmi.

Prihodnost prava zato ni samo v razvoju umetne inteligence, temveč predvsem v razvoju človeške modrosti pri njeni uporabi.

Starejši ljudje imamo za seboj dolgo preteklost, pred seboj pa praviloma krajšo prihodnost. Toda to ne pomeni, da prihodnosti nimamo. Prihodnost namreč ni samo vprašanje trajanja življenja, temveč tudi njegove vsebine. Dokler človek razmišlja, ustvarja, se veseli, pričakuje in načrtuje, ima prihodnost.

Prav v starosti lahko naša preteklost postane poseben vir bogatenja sedanjega življenja.

Zbiranje življenjskih spominov ni zgolj obujanje tistega, kar je minilo. Je tudi ponovno odkrivanje pomena lastnega življenja. Dogodke, ki smo jih nekoč doživljali kot vsakdanje, lahko danes razumemo drugače. Šele čas nam pogosto omogoči, da prepoznamo njihovo resnično vrednost.

Spomini zato niso samo bogastvo naše preteklosti, temveč lahko postanejo tudi novo bogastvo sedanjosti.

Ko starejši zbiramo, zapisujemo in pripovedujemo svoje spomine, ne bogatimo samo sebe. Svoje življenjske izkušnje, spoznanja in doživetja prenašamo na druge. Tako naša preteklost postaja del prihodnosti ljudi, ki prihajajo za nami.

Spominjanje zato ni nujno umik iz življenja, temveč je lahko posebna oblika ustvarjalnosti. S tem lahko starejši soustvarjamo prihodnost tudi takrat, ko sami v njej ne bomo več neposredno sodelovali.

Pri tem ni pomembno samo življenje velikih znanstvenikov, umetnikov, politikov ali drugih znanih osebnosti. Tudi življenje povsem običajnega človeka vsebuje izkušnje, ki so lahko dragocene za prihodnje rodove.

Posebnost življenjskih spominov je tudi v tem, da predstavljajo drugačno obliko dediščine od materialnega premoženja.

Premoženje zapuščamo tistim, ki nas dedujejo po zakonu ali naši oporoki. Spomine pa lahko podarjamo tudi ljudem, ki jih nikoli ne bomo srečali in katerih imen ne bomo poznali.

V tem vidim posebno plemenitost spominjanja: svojo preteklost brez pričakovanja povračila darujemo prihodnosti.

Seveda vsi osebni spomini še niso kulturna dediščina v strokovnem ali pravnem pomenu. Lahko pa z zapisovanjem, ustno predajo in ohranjanjem za prihodnje rodove postanejo dragocen del skupnega zgodovinskega spomina in nematerialne zapuščine družbe.

Zato menim, da je zbiranje življenjskih spominov ena izmed pomembnih ustvarjalnih možnosti starosti.

9. avgust 2021

V življenju nas stalno spremlja razpršena zaskrbljenost zaradi vsakodnevnih težav. Če se želimo rešiti strahu oziroma zaskrbljenosti, je nujno razumsko ugotoviti, ali obstoja rešitev za konkretni problem. Če je rešitev mogoča, je treba energijo vložiti v udejanjanje rešitve in ne v zaskrbljenost. Če rešitev ni mogoča, je treba sprejeti to dejstvo brez preplaha. Nesmiselno je, da nas skrbi nekaj, na kar ne moremo vplivati. Pri reševanju težav v življenju je bistveno za naše dobro počutje, da smo iskreni do sebe in motivirani pri iskanju rešitve, četudi nam pri tem spodleti. Motivacija mora biti usmerjena v človeško dobroto in v izogibanje škoditi drugemu.

#življenje, #težave, #skrbi, #reševanje

8. september 2021

Naša družba, tako kot človeštvo v celoti, je zaradi pandemije v hudi zagati. Ne vemo, kako to reševati, pa tudi ni enotnosti stališča, ali je cepljenje najučinkovitejši ukrep. Problem je v tem, da smo navajeni ali naučeni gledati na širši družbeni problem s stališča individualnega umovanja. Sociološke razsežnosti nas kot posameznike ne zanimajo veliko. Spreminjanje perspektive gledanja na širši družbeni problem ni samo notranji proces posameznika. Zamenjava lastnega ozkega pogleda na širši družbeni problem je mogoča le s sodelovanjem z drugimi ljudmi z občutkom odgovornosti do drugih. Navajeni smo govoriti o svetu z osredotočenjem na sebe. (Dalajlama) Reševanje družbene krize kot je pandemija, je mogoče le ob sočasnem spreminjanju nas samih ob upoštevanju stališč širše družbe. Sodelovanje med posameznikom in družbo mora temeljiti na vzajemnem zaupanju. Družbeni spori v zvezi s cepljenjem so posledica našega nezavedanja o skupnem bistvu vseh ljudi v družbi, ki odseva v prepričanju, da drugi želijo biti zdravi in srečni enako kot mi.

#družba, #pandemija, #zdravje, #sreča

5. september 2021

Vsakdanje težave je najlažje reševati s spremembo fokusa našega gledanja na problem oziroma videnja konkretne težave iz druge perspektive. V življenju je treba preprosto mnoge stvari zrelativizirati, kar je najlaže z menjavo gledišča. Ob srečanju z določenim življenjskim problemom se možnosti našega pogleda na rešitev zožijo, ker smo prepričani, da nihče drug nima enakih težav. Če pa na svoje težave pogledamo s širšega vidika, ugotovimo, da nismo edini s takšnimi oziroma podobnimi problemi. Nekateri problemi so še hujši. To spoznanje nam pomaga, da dobimo občutek, da je naša težava manjša in obvladljiva.

Ta metoda menjave gledišča nam ne pomaga le rešiti težave, temveč je tudi uporabna pri življenjskem uspehu, da se ne bi osebno precenili oziroma poveličevali, kar tudi ni v skladu z realnostjo.

Imeti sposobnost spreminjanja gledišča pa je nujna, kadar imamo določene predsodke ali ocene o drugih osebah. Če smo zaradi določenih slabih izkušenj v srečanju z drugimi ali če smo zvedeli o drugem, da je slab človek, moramo biti sposobni spremeniti naše mnenje o njem, kajti tudi ta »slab človek« ima zagotovo vrsto dobrih lastnosti, ki nam niso znane ali pa jih nočemo spoznati. Proces spreminjanja pogledov na razna dejstva in pojave iz druge perspektive ni nikoli intuitiven, temveč ga je treba s svojim razumom in umom usvojiti kot osebno karakterno lastnost zaradi dobrih odnosov z drugimi, in zaradi nas samih, da lažje in bolj realno gledamo na življenje.

#težave, #reševanje

2. september 2021

Čeprav se podjetniška elita počuti privilegirana, vendar pa v resnici pleše tako, kot ji narekujejo mediji. Danes se v slovenski družbi spletajo izgubljeni privilegiji in ohranjanje ritualov, ki imajo teoretično enako vrednost v vseh strukturah, vendar imajo posamezniki do takšnega sveta vrednot ambivalenten odnos. Obstojijo predsodki, tako pozitivni kot negativni, ki v bistvu opredeljujejo odnose med posameznimi strukturami ljudi. Za današnjo podjetniško strukturo je značilna meščanska radovednost, beg iz realnosti in zadovoljevanje potreb po opravljanju in obsojanju.

V ljudeh je prisotna sovražnost do tradicije. Mlade navdušuje bodočnost, čeprav ne vedo niti tega, kdo so bili njihovi pradedje. Za našo deželo, za katero je bil desetletja značilen režim sivih generalnih sekretarjev, so se spet razvile sanje o bleščečih elitnih srečanjih. Za današnjo elito so značilni do leska zloščeni čevlji.

Vljuden in elitni podjetnik bo ob prihodu v podjetje vratarja pozdravil enako ljubeznivo kot direktorja, če ne še bolj ljubeznivo (»noblesse oblige«). Malokateremu podjetniku uspe najti pravo razmerje med življenjem v službi in doma v družini. Ljudje pogosto vegetirajo na nivoju možganskega debla. Podjetniki ne gredo v gozdove in ne razmišljajo o sebi. Pogosto si podjetniki ne želijo sprememb niti bogatenja notranjega življenja. Živijo površno, globine notranjega življenja jih ne zanimajo.

Podjetnik mora imeti ogromno energije in moči, da se vsaj delno odtrga od takšnega vsakodnevnega ritma, da se poglobi vase in začne razmišljati nekonvencionalno. Pri drugih ljudeh mora podjetnik najti vedno nekaj pozitivnega, če jih želi vključevati v svoje vizije in normative. Podjetniki morajo delovati na tem, da je življenje lepše, ne pa slabše. Tudi podjetnik se mora starati spodobno, z neko dostojanstveno noto in spoštovanjem do samega sebe. Ne sme se pretvarjati niti »blefirati«, še manj pa škodovati drugemu.

Sprejeti mora samega sebe takšnega, kot je.

Podjetništvo kot sistem ni naklonjeno znanju starejših in energiji, ki je nakopičena v glavah. Zunanja lepota je edina bistvena prednost. Podjetništvo bo uspešno takrat, kadar bodo tudi v podjetju spoznali koristnost pozitivnega odnosa do tistih, ki več vedo in več znajo, četudi zaradi starosti toliko ne zmorejo. Mnogi imajo tako imenovano »štacunsko bolezen«. Veliki in dobri podjetniki si ne naročajo petposteljne sobe, ker se zavedajo, da jim ni dovoljeno imeti pet žensk. Podjetniki vedno iščejo predvidljivo skrivnost v neskrivnostnem sistemu.

Mnogi podjetniki se obnašajo kot fantje iz revnih predmestij, ki jim je uspelo pridobiti službo natakarja na kraljevskem dvoru.

V podjetnikovem obnašanju je vsebovana tudi njegova čast (analogija na finski pregovor, da v človekovih besedah leži njegova čast). V podjetništvu se pogosto funkcija časa generira s stroški.

Pri iskanju zaposlitev je pomemben celotni profil iskalcev zaposlitve, ne pa toliko same ocene v času študija. Tako morajo tisti, ki se odločajo za bančništvo in zavarovalništvo, tvegati in sprejemati odločitve. Naravoslovci potrebujejo dobre ocene. Mladi managerji se morajo izkazati s prepričljivostjo. ne pa z nadpovprečnim znanjem teorije. Za mednarodno trgovino potrebujejo kandidati veliko izkušenj iz tujine in znanja tujih jezikov. Ocene v spričevalu morajo biti »v razumnih okvirjih«. Za podjetnika je bistveno, da je kot študent hitro končal študij. Ocene ne smejo biti preslabe in tudi ne previsoke. V času študija morajo študentje izoblikovati svojo osebnost.

Prihaja tako imenovana revolucija uma in obdobje, v katerem bo postalo izobraževanje bistvena sestavina redne delovne obveznosti, na kar pa zagotovo nismo pripravljeni.

#podjetnik, #podjetništvo

29. avgust 2021

V starosti ugotavljamo, kako so nas prepričali, da smo svobodna bitja in da je svoboda največja vrednota, ki je dana človeku. Ob družbenih spremembah, teh pa ni bilo malo, se je vedno govorilo, kako bomo v novem družbenem sistemu še svobodnejši. Težko je razumeti, da smo lahko še bolj svobodni, če smo že »svobodni«.

Danes dvomimo, da smo bili sploh kdaj svobodni, saj smo živeli po zahtevah ali željah tistih “od zunaj” in onih “od zgoraj”, in to z nam neznano presežnostjo. Preprosto, težiščna točka življenja je bila vedno zunaj nas namesto v nas samih. Naša beseda je bila vedno za besedami drugih. Smo pač samo opeka v družbeni stavbi, kateri spretni zidar ne dovoli razsežnosti lastne Svobode.

#človek, #svoboda

29. avgust 2021

Pravniki pogosto preveč zaupamo v pravo, ki bi naj v sodobni družbi predstavljalo pravičnost. Še vedno smo ujeti v preteklosti znanem in nevarnem pojavu avtomatske pravičnosti – pravičnost je zakon. V zmoti smo, če poklicno zmagoslavje pripisujemo zakonski pravičnosti, pri tem pa pozabljamo, da zmagoslavje, po naravi stvari, pritiče le nadzakonski splošno človeški pravičnosti in ljubezni.

#pravo, #pravičnost

21. avgust 2021

Znani rimski vladar Cezar je svoj vpliv močno razširil s številnimi vojaškimi zmagami in je na glavi zelo rad nosil lovorov venec. Zgodovinarji so zapisali, da lovorovega venca ni nosil zaradi časti, temveč da bi prekril svojo plešo, ki ga je motila, zlasti pri osvajanju žensk.

Na to se spomnim vedno, kadar vidim danes ljudi iz javnega življenja, kako se kitijo z raznimi osebnimi nazivi, funkcijami, položaji v družbi in z drugim, in se sprašujem, kaj s tem želijo prikriti ali kaj bi s tem hoteli sporočiti drugim.

»Nihil nove sub sole« (nič ni novega pod soncem), je bilo zapisano pred več kot 2000 let v najbolj znani in brani, vendar za mnoge tudi nerazumljivi knjigi – Bibliji.

#ljudje, #položaj v družbi